Na zadnji sončni petek v oktobru, 13. 10. 2023, smo se ob praznovanju meseca šolskih knjižnic v aktivu slavistk in knjižničarke povezali z LD Suha krajina in za naše učence organizirali prvo »JESEN MED AMBRUŠKIMI POLHARJI“ v ambruškem gozdu. Lovci LD Suha krajina so nam omogočili, da smo v živo doživeli polharsko tradicijo, ki je ravno v Ambrusu in Suhi krajini še vedno živa.
Ogledali smo si bogato opremljeno in okrašeno lovsko sobo Emila Bradača z zavidljivo zbirko polšjih pasti, izdelkov iz polšjih kožic ter izvedli veliko novega o gozdnih živalih, lovu na polhe in tradiciji polhanja v Ambrusu. Lovec Igor Jernejčič nam je pokazal tudi zbirko nagačenih živali preparatorja Jožeta Zoreta, ki zajema vse živali v ambruških gozdovih. Emil Bradač in Matej Lah sta učencem pokazala tudi svoje lovske pomočnike na štirih nogah in nam povedala ter pokazala, kakšne naloge opravljajo različne pasme lovskih psov.
Sledil je odhod s šolskim avtobusom v ambruški gozd, kjer so nas v sončnem in toplem jesenskem popoldnevu v pravi lovski postojanki pričakali gostoljubni člani LD Suha krajina. Učenci so budno spremljali Emila Bradača, ki jim je pokazal, kako se nastavi polšje pasti, in jim razkril nekaj skrivnosti za uspešen lov na polhe.
Sledila je vesela in sproščena igra v gozdu ter gozdna pojedina, katero so si učenci s peko nad žerjavico pomagali pripraviti kar sami. V pleteni košari, ki ji Ambrušani rečejo »pruočka«, so lovci »štrgljal’« oz. tresli vroč, dišeč krompir, da je odpadla vsa odvečna žerjavica, ga razpolovili, mi pa smo si ga obogatili še z domačimi ocvirki in po potrebi s soljo. Končni krožnik, ki smo si ga pripravili, je presegel vsa pričakovanja.
Po tej gozdni večerji se je že začela spuščati tema. Z nočnimi svetilkami smo se odpravili preverit polšje pasti, ki so bile to pot prazne. Vrnili smo se k tabornemu ognju in se posedli ali polegli pod lesenimi šotori. Ko so se učenci nekoliko umirili in je svetlobo in toploto oddajal le še prijeten taborni ogenj, je učiteljica slovenščine Vesna Zimic Gluvić prebrala strašljivo povest Volkodlak iz Bajk in povesti o Gorjancih Janeza Trdine.
Zgodbi so prisluhnili tako učenci kot lovci. Kot da ni bila zgodba že dovolj strašna, smo v daljavi zaslišali zavijanje volkov. Ko smo po koncu pravljice izvedeli, da nas je prišel iskat šolski avtobus, je marsikateri učenec žalostno zavzdihnil, ker si je želel, da bi v gozdu tudi prespali. V slovo nam je lovka Zoja Jernejčič v imenu LD Suha krajina podarila še knjižice o lovskih sledeh, lovske urnike, zloženke za učence in druga gradiva, s katerimi bomo obogatili šolsko knjižnico, mi pa smo se jim zahvalili za tako lepo popoldne v naravi, izjemno gostoljubje in vrhunsko pojedino s celovito gozdno izkušnjo polhanja. S temi lepimi vtisi ter v upanju, da smo tudi mi začeli novo tradicijo in da se bomo v podobni zasedbi zopet srečali v pravljičnem ambruškem gozdu, smo se odpeljali domov proti Ambrusu in Zagradcu.
